Arhiv za December, 2006

Božično voščilo…

24.12.2006 ob 12:48

 

Pozdravček od azijskega Božička, ter lepe in vesele praznike vsem skupaj.

Slovenska ekipa, Chang Mai

bozicno-voscilo-500.jpg

  • Share/Bookmark

Slovenska hiša, Chiang Mai

24.12.2006 ob 12:47

Še nekaj utrinkov iz počitnic, tik pred koncem potovanja.

Uživanje ob bazenu
i7

Naša ekipa s prijatelji na obisku; Matjažem, Maido in Sandro iz Kranja ter Andrejem, ki že eno leto živi tukaj na Tajskem, tik preden se jim pridružim v bazenu še jaz …
i8

Ista postava z mojim dodatkom :)
i9

  • Share/Bookmark

Cigareto? Ne hvala …

24.12.2006 ob 11:43

“KAJENJE JE ZDRAVJU ŠKODLJIVO” in podobni napisi na cigaretnih škatlicah v Sloveniji, opozarjajo kadilce na negativne učinke tobaka. Tajski pristop je drugačen in po mojem mnenju precej bolj učinkovit.

Kot primer le ena izmed manj grozljivih fotografij. Pa veliko užitkov ob kajenju!

 

dsc01124-small-400.jpg

  • Share/Bookmark

Sonce v Hanoi-u!!

16.12.2006 ob 08:24

Ne morem verjeti. Tik pred mojim odhodom v Bangkok, se je tudi v Hanoi-u razjasnilo … Verjetno je bilo ob mojem prvem obisku tukaj res za vse krivo vreme, saj je zdaj mesto veliko bolj prijazno, ljudje so boljse volje, morda pa sem se v teh dveh tednih spremenil jaz, kdo ve.

Vesel sem, da iz Vietnama odhajam z veliko boljsimi vtisi, kot so bili tisti v prvih dneh …

Foto album

Najprej se enkrat, tokrat zadnjic, zemljevid z okvirno oznaceno potjo, kjer sem se potepal zadnja dva meseca. Bolj natancno razlozim samo se pot po Vietnamu:

1. Hanoi – 2.Sapa – 3. Halong Bay – 4. Hoi An, Hue – 5. Hanoi – 6. Let nazaj na Tajsko – Bangkok

Katedrala Sv. Jozefa zadnjo noc, tik pred odhodom v Sapo.

Prihod v megleno Sapo (1600 m).

Dekleti, pripadnici ljudstva H’mong, v tradicionalnih oblacilih na ulici Sape.

Vstop na goro Fansipan, zame tocka, kjer sem se obrnil nazaj v dolino …

Bilo je zelo mraz… Fantek se greje ob zerjavici v vasici Cat Cat.

Se vedno je hladno, otroci pa tako pomankljivo obleceni, brrrr … (Cat Cat)

Pripadnica ljudstva Dzao, ki si sluzi kruh s sivanjem in pletenjem, ob poti v Sapo.

Pticki na trznici v Sapi …

Tipicna pokrajina z rizevimi terasami, Sapa.

Skala s starodobnimi gravurami spominja na pokrajino kjer so jo nasli, Sapa …

Otrok v vasi Ta Phin.

Pogled na Fansipan, najvisjo vietnamsko goro.

Se zadnje slovo in pogled z vrha na Sapo.

Nabiralci skoljk na obali v Halong City-u.

Pogled iz sobe mojega hotela, Halong City.

Nasa ladja na tridnevnem krizarjenju po zalivu Halong.

Zaliv Halong je cudovit …

Otok Cat Ba.

Ribic, obala v Vinh Hien-u.

Utrinki iz Hoi An …

Detajl na strehi; grobnica Tu Duc, Hue.

Prihod v Hanoi ob 5h zjutraj in cakanje pred hotelom, da odprejo svoja vrata …

To bo vse zaenkrat, pa ne pozabite prebrati prispevka spodaj :)

Pozdravcek vsem, Domen.

 

  • Share/Bookmark

Vietnam

14.12.2006 ob 12:02

Sedim na obrezju Thu Bon in nemo zrem v reko predse, ko prevelike ponosene sive hlace, ki se ob vsakem koraku nerodno zataknejo ob gumijaste natikace, vzbudijo mojo radovednost. Ozrem se kvisku in s pogledom sledim prisleku.
Mimo mene pocasi stopa starec nizke rasti, pobesenih ramen, s tradicionlanim stozcastim bambusovim klobukom na glavi. Njegov pogled je zamisljen in uprt dalec naprej. Obraz ne skriva let in prej kot ne, jih kaze celo vec, kot jih ima clovek v resnici. Na ustnice prisloni povrsno na roke zvito cigareto, globoko vdihne, zapre oci in iz sebe puhne gost, sivkast dim. Sele takrat opazim lev rokav njegovega suknjica, kako ob hoji mlahavo binglja sem in tja. Brez roke je …
Za trenutek me zmrazi a se zavedam, da je ta clovek le eden izmed mnozice ljudi te dezele, ki si delijo podobno usodo, kot posledico krvave preteklosti. Preteklosti, ki se kot creva vlece v sedanjost in je kot parazit, ki se prisesa na ljudi in jih ne izpusti! Toliko zlega je bilo storjenega tu, toliko gorja so prinesle vse vojne, da bo potrebno se veliko casa, da bodo ljudje oprostili, pozabili …

Vietnam mi sprva ni bil prevec vsec. Dezela je sicer zelo slikovita in lepa, ljudje pa so bili tisti, ki so me na nek nacin odbijali. Mogoce se glavni razlog za to skriva prav v preteklosti, lahko je razlog tudi kje drugje, a vsaj vecinoma nasmehi, ki sem jih bil delezen od ljudi na severu, niso bili iskreni.
V malem mestu Hoi An, nekje na sredini Vietnama, kjer trenutno prezivljam svoj cas, sem misljenje spremenil. Zdi se mi, da so ljudje v tem mestecu pravi promotorji te dezele. S pristnimi smehljaji in nenarejeno prijaznostjo so me popolnoma ocarali.

Hoi An je kot zivi muzej, saj se skoraj za vsakim vogalom skriva kak zanimiv arhitekturni detajl stare vietnamske gradnje ali kulturni spomenik. Staro mestece, ki je bilo v preteklosti eno izmed pomembnejsih juznoazijskih pristanisc ima res bogato zgodovino in tega nikakor ne skriva. Danes zivi od turizma. Ulice so polne krojacev, ki ponujajo obleke po meri za smesno nizke cene, cevljarjev in prodajalcev tipicnih vietnamskih spominkov. Kljub vsemu temu s pravo lahkotnostjo ohranja svoj sarm. Vesel sem, da sem tu. Moji prvi nacrti o potovanju po Vietnamu so namrec zajemali samo severni del, a splet okoliscin me je pripeljal kakih 800 kilometrov bolj juzno …

Po prihodu iz Laosa in dveh dneh potepanja po prestolnici Vietnama, je nastopil cas za premik. Sapa, kraj na skrajnem severovzhodu, tik ob meji s Kitajsko, me je privlacila zaradi blizine Fansipana, najvisje vitnamske gore, ki je bila moj pravi koncni cilj. Ker je voznja v odrocni hriboviti svet dolga, se odlocim za spalni vlak in za kancek vec udobja, se pravi kabino s stirimi lezisci namesto s sestimi, odstejem malce vec denarja. In ko se tako ravno udobno namestim na moji postelji, prisede nek domacin in mi pod nos moli karto, na kateri pise, da je ta postelja njegova. Da razlozim za kaj je slo. Nas kupe je bil kmalu poln, v njem se je drenjalo osem ljudi, saj so kot kaze prodajalci kart naredili napako in kabino prodali dvakrat. “Pa smo tam!” utrujeno razmisljam o tem, kako bi lahko vsi preziveli pot v enem prostoru, a nikakor ne vidim druge resitve, kot da se stirje umaknejo drugam. Zacutim nervozo med domacini, ki se glasno prerekajo, ostala dva turista in jaz, pa se samo spogledamo in tiho cakamo, kaj se bo izcimilo iz tega. Vstopi sprevodnik, ki se zacne zelo vljudno pogovarjati z domacini. Takoj zatem dva odideta, zenska ki sedi nasproti mene pa … Za trenutek se mi zazdi, kot da bi v zivo gledal spansko telenovelo.
Pogled upre proti oknu, stran od sprevodnika, zelo teatralno zozi oci v zelo sovrazno pozo, nosnice se napolnijo in pricne se odsekano in sikajoce prepirati. Vsi pogovori v kabini zamrejo. Zenska govori vietnamsko, pa vendar imam obcutek, da vem kaj govori.
“Ne premaknem se s tega mesta! Posteno sem placala to karto in zdaj moram, zato ker sem domacinka, jaz zapustiti kupe! Kaj pa oni?!” nas za kratek trenutek osine s svojim jeznim pogledom. “ Nikamor ne grem! Napaka je vasa, …” se je celo manjso vecnost vlekel njen monolog, medtem ko je sprevodnik samo nemocno gledal in mencal na mestu. In kaj se zgodi na koncu? Seveda sem kupe moral zapustiti jaz, ceprav sem tudi sam posteno placal karto, verjetno se celo malce drazje kot ta zenska in … “Oh, ne bom se sekiral zaradi tega” si mislim, ko hodim za sprevodnikom cez cel vlak. Na koncu sem pot udobno prespal med uniformami in cevlji, v prostoru za osebje, super!

Ko sem se prebudil, smo ze prispeli v kraj Lao Cai, takoj zatem pa je sledila se slabo uro dolga voznja z avtobusom navkreber, do dobrih 1600 metrov visoke Sape. In kot bi prispeli v obmocje somraka. Gosta megla, leden mraz in tako cudno turobna atmosfera. “Ze nekaj dni nisem videl sonca, zdaj pa tole …” razocarano pomislim, a vseeno upam, da se bo cimprej razjasnilo.
Zaposli me iskanje vodica, ki bi me bil pripravljen peljati na goro, vendar po dobrih dveh urah pesacenja po vseh turisticnih agencijah v Sapi ugotovim, da iz te moke ne bo kruha. Vsi, ampak res cisto vsi mi odsvetujejo vzpon.
“Nevarno je!” pravi izkusen vodic v prvi agenciji.
“Vreme bo se nekaj dni podobno, megleno, nic ne boste imeli od vzpona,” me prepricuje starejsi mozakar v pisarni, kjer organizirajo trekinge.
“Spolzko je, lahko vam se spodrsne in …” “ Mraz …” “Dez …” nastevajo vsi po vrsti.
Nisem popolnoma preprican, kaj naj storim, a na koncu vseeno poslusam domacine, saj se mi zdi, da ce ima kdo izkusnje na tem podrocju, so to zagotovo ljudje s katerimi sem govoril. Iz razocaranja se isti dan kupim karto, ki mi bo cez dva dni omogocila vrnitev v Hanoi.
Naslednje jutro, si po skoraj precuti hladni noci, ko ves premrazen pogledam skozi okno v cisto belino, samo prikimam v pravilno odlocitev, da se cimprej vrnem v dolino. “Tukaj, v tem vremenu, nocem ostati dolgo,” razmisljam. Vendar pa moram izkoristiti cas, ki ga se imam na razpolago in tako se odpravim odkrivat bliznjo okolico. In glej ga zlomka. Le kakih sto metrov nad vasico, se megla razkadi in skozi oblake sramezljivo pokuka sonce … Joj kako sem ga vesel, ko pa se mi v daljavi pokaze se Fansipan, postanem zalosten. “Zdaj je prepozno, mogoce kdaj drugic,” mu tiho zasepetam in na glas prekolnem vse domace strokovnjake za vreme v Sapi! Kljub temu me kmalu premamijo lepote, ki se mi pokazejo ko se megla umakne in svet je spet lepsi. Hribi, lepo urejeni in obdelani v rizeve terase do kamor seze oko, so zame nekaj novega. Vasice z razlicnimi etnicnimi skupinami, kot so H’mong in Dzao so zanimive, ceprav mi je skoda ljudi, ki so svoja zivljenja cisto podredili turizmu in izgubili popolno samozadostnost, ki so jo imeli v preteklosti. Iz popolne svobode v odvisnost … Zalostno.
Bliznji slapovi, skale s starodavnimi gravurami, viseci mostovi iz ratana in mnozica drugih stvari me popolnoma zaposlijo. Nato pa se cisto slucajno znajdem na zacetku poti proti Fansipanu in tam naletim na skupino kakih dvajsetih Japoncev, ki se ravnokar odpravljajo na goro. Super! S kanckom grenkobe v grlu jim zazelim dober vzpon, se z njimi fotografiram in jim pomaham v slovo. Ko tako stojim tam, kot en kup nesrece in gledam za njimi, zaslisim s strani, piskajoc azijski glas, ki poskusa zveneti anglesko.
“Ej, Mister!” me klice vojak iz bliznje hise in mi s kretnjami kaze, naj pridem tja. Na hitro ocenim situacijo in zdi se mi, da je to gorska vojaska karavla, verjetno zgrajena zaradi blizine Kitajske. Vojak pa je prijazen in rad bi se z mano pogovarjal ob caju, vendar njegova anglescina ni ravno blesceca, prav tako jaz nimam pojma o vietnamscini, zato samo obsediva, srkava grenak a vseeno dober domac caj in mahava z rokami, ter se pretvarjava, kot da bi se zares zastopila. Iz smesne situacije me resi znan zvok, ki ga zaslisim v nadstropju nad nama. “Pink-ponk, pink-ponk…” ritmico udarja zogica ob mizo ter lopar, in se preden se dobro zavem, ze igram proti nekemu drugemu vojaku. Ko ga premagam, cela mala cetica vojakov hoce igrati z mano in igra se zavlece skoraj v noc. Neskoncno uzivam in preden se odpravim nazaj proti Sapi, mi na vratih maha cela gruca fantov v uniformah, zabaven prizor. Res lepa sprostitev, takole v hribih igrati namizni tenis …

Moja tridnevna hribovska avantura se tako kmalu konca in odpravim se na severovzhodno obalo.

Zaliv Halong

Predstavljajte si tipicno leseno vietnamsko ladjo, kako pocasi pluje med tisocerimi otocki, ki kakor vrhovi gora kukajo iz Kitajskega morja in na krovu mene, kako srkam hladno pivo Saigon in uzivam v razgledu … Krasno je! :)

Zaliv Halong je pravi naravni cudez in vsekakor vreden ogleda. Po mojem mnenju najlepsi del Vietnama. Najprej sem sicer imel namen obiskati Halong Bay v lastni reziji, ko pa sem z lokalnim avtobusom prispel v Halong City tik ob zalivu, sem kmalu ugotovil, da bo najbolje, ce se pridruzim kaki skupini na tridnevnem krizarjenju. V prijetni druzbi sem tako prezivel noc na ladji, krajsi treking in noc na otoku Cat Ba, zabavo v karaoke baru ter prijetno krizarjenje po zalivu.

Po vsem tem mi je ostalo na razpolago le se nekaj dni v Vietnamu in ker na severu ni bilo zame nic vec takega, kar bi bilo res vredno ogleda, sem se po nasvetu ostalih popotnikov odpravil proti jugu v Hoi An. Zdaj tukaj v internet cafeju cakam, da grem se zadnjic pomerit srajce, plasc in suknjic, ki sem jih vceraj narocil pri bliznjem krojacu. Zanimiva izkusnja, oblacila po meri in vse za zelo nizko ceno, tako da me boste ko pridem domov spet lahko veckrat videli v srajcah :)

Jutri jo mahnem nazaj proti Hanoi-u od koder 16. decembra zvecer letim nazaj v Bangkok in tako pocasi zakljucim svojo pot. Na Tajskem prezivim se nekaj dni, mogoce pa vmes skocim se na kratek izlet v Kambodzo, kjer bi si rad ogledal znamenite templje Angkor Wat. Vsekakor pa bom pred odhodom domov, obiskal se moje prijatelje v Chiang Mai-u in se na lastne oci preprical, ce je Slovenska hisa res tako udobna in atraktivna kot zgleda na slikah. Bomo videli …
Lepo je vandrati po svetu, vendar se bo po vsem tem casu tudi lepo spet vrniti domov, obiskati stare prijatelje, se srecati z druzino in pocasi zopet priceti z delom. Zdaj ko o tem razmisljam, vas vse ze kar malce pogresam.
Kmalu na snidenje in hvala vsem , ki ste me spremljali na teh straneh.

Domen

P.S. Pisete pa mi se vedno lahko na naslov domen.vodisek@gmail.com ali objavite komentar pod tem prispevkom.

*Fotografije bom dodal v roku nekaj dni, saj je internetna povezava tukaj prepocasna in pocasi imam sedenja za tem racunalnikom dovolj. Do prihodnjic pac brez fotk …

  • Share/Bookmark