Luang Prabang – Muang Ngoi – Vang Vieng – Vientiane

30.11.2006 ob 15:29

Kaksen mir … Clovek kar tezko verjame, da je v turisticni vasici kot je Vang Vieng, mozno najti tak caroben prostor. Nezno sumenje reke Nam Xong, le nekaj korakov stran, je kot pesem za moja usesa. Pred blagim jutranjim soncem me zakriva idilicna bambusova streha in rahel pis vetra me prijetno hladi. Sedim za mizo, ter gledam v skodelico crne laoske kave, ki je tukaj redna spremljevalka mojih zajtrkov. Sklonim se nadnjo in v gosti, crni brozgi zagledam del svojega obraza, odsev mojih oci. Zaprem jih in v mislih potujem nazaj …

Hmm, skoraj dva tedna bo ze, odkar sem se poslovil od svojih prijateljev v Chiang Mai-u. Rane so se zacelile, koleno je vsak dan bolj gibcno in pocasi pozabljam na vse nevsecnosti, ki so se mi zgodile v prvih dneh mojega potovanja. Danes se ob tem samo se nasmehnem, vendar pa z dnem mojega odhoda iz Tajske, tegob se ni bilo konec.

Kot slovo od Chiang Mai-a me je, ko sem stopil iz banke, kjer sem ravnokar zamenjal denar, pricakal “prijazni” policaj, ki je z debelo verigo ravnokar zaklepal moj skuter. Nepravilno parkiranje! Na obeh straneh ceste sicer stojita prometna znaka za prepoved parkiranja, vendar obstaja nepisano pravilo, da je kljub temu en dan dovoljeno parkirati na eni, drug dan pa na drugi strani ceste. Z mojo sreco sem seveda izbral napacno stran … Kljub prepricevanju, da tega kot tujec v tem kraju, res ne morem vedeti, se mozakar v polikani rjavi obleki, okincan z blescecimi znackami, ki le se bolj poudarijo avtoriteto, z belo protiprasno platneno masko cez usta, ni dal. Ne preostane mi drugega, kot da najamem tuk-tuk, se odpravim na policijsko postajo in preden uredim vse formalnosti, sem ob uro svojega casa in preracunano 3000 slovenskih tolarjev! “To mi pa res ne bo pokvarilo dneva” in ob misli na potovanje, ki je pred mano, se razvedrim.

Dobrih pet ur voznje do tajsko-laoske meje z minibusom je dovolj da spoznam ljudi, s katerimi bom delil nekaj dni svoje poti. Americanki Priti in Jennifer, prijeten par Justin in Angela ter Grk Andreas postanejo moji novopeceni prijatelji. Prvo noc utrujeni in polni pricakovanj popadamo v postelje gostisca na meji. Naslednji dan pa ze navsezgodaj s colnom preckamo reko Mekong, ki bo nasa mati prihodnja dva dni. Ob izkrcanju na drugi strani naredimo svoje prve korake v Laosu. Sledi menjava denarja in kar naenkrat, kljub temu da sem zamenjal samo 100 ameriskih dolarjev, postanem milijonar v kipih, znameniti laoski valuti. Denarja je toliko, da ga vsega ne uspem niti presteti, tako da dva debela zvitka samo hitro pospravim v svojo torbo.

“Tako, pripravljeni smo!” Nase dvodnevno potovanje z recno ladjo se lahko pricne … V Laosu pa cas ni denar. Tudi izraz “akademskih cetrt” tukaj ne poznajo. Kar hocem povedati je, da vsaki vnaprej doloceni uri odhoda colna, ladje, avtobusa, … brez pomislekov lahko pristejes se kako uro, do ure in pol. In ko enkrat udobno, ali najveckrat malo manj udobno, ze sedis na svojem mestu, se kake pol ure, preden se zadeva pricne premikati v zeljeno smer.”Kar te ne zlomi, te utrdi!” in tako se tega cakanja navadis. :) Vkrcamo se na naso ladjo, ki sprejme kakih petdeset potnikov. Dve vrsti majhnih lesenih klopi za dve osebi razporejenih vzdolz trupa, spredaj krmar za volanom, najverjetneje vzetem iz kakega starega tovornjaka in zadaj ogromen in velikosti primerno glasen ladijski motor. Zelo enostavna, a ucinkovita gradnja, tipicna za Laos. Plovba mineva hitro, zanimiva okolica in klepet z ostalimi potniki nas zaposli in dan se pricne nagibati v noc. Cas je za pocitek, zato pristanemo v kraju Pakbeng, majhni vasici, ki si denar sluzi predvsem s tranzitnim turizmom. V ta namen so vascani nekaj his, ki so bolj kot ne razmetane vzdolz recne obale, preuredili v restavracije in prenocisca. Nasa druzba se nastani v gostiscu Phanthavong. Odsvetujem ga vsem, ki bodo v prihodnosti potrebovali prenocisce v tem kraju. Na vprasanje zakaj, vam odgovorim takoj.

“Zato ker v njem kradejo, lumpi grdi!”

Si lahko mislite, oberejo te kar lastniki prenocisca, medtem ko brezskrbno vecerjas v sosednji restavraciji. Po tem dogodku sem namrec tudi od domacinov slisal, da se tam to pogosto dogaja. In ker zaenkrat v Aziji res se nisem imel slabih izkusenj s krajo, je bilo temu primerno tudi moje zaupanje glede puscanja stvari v sobah. Tako sem svoj milijoncek pustil lepo v torbi, naslednje jutro pa cisto slucajno opazil, da ga ni vec, saj so bile vse stvari na istem mestu, kot sem jih pustil zvecer. Ob odkritju sem bil sprva zacuden. “Ne, saj to vendar ni mogoce!” Razmisljam, kam za vraga sem pospravil denar, nato sledi spoznanje in sok … “Okradli so me!!” Prvi trenutek pomislim, da sem ostal cisto brez vsega. Tudi brez ostalega denarja, kreditnih kartic in potnega lista, a ko se bitje srca umiri, se zavem polne torbice, varno zapete okoli svojega pasu. Tako sem v eni noci iz milijonarja, pristal na trdih realnih tleh povprecno situiranega Slovenca … :)

Smola pa se me se vedno drzi. Ne mine namrec dan, da se mi ne bi pripetila vsaj manjsa nevsecnost. Vseeno se bodrim in skusam ostati pozitiven, a se obenem sprasujem, zakaj se mi to dogaja. “No ja, bo ze minilo,” si mislim. Nenavsezadnje v tej zadnji kasi nisem sam, okradli so tudi Andreasa, zato je obema vsaj malce lazje.

Drugi dan voznje z ladjo proti mestecu Luang Prabang, z Andreasom spoznava se Francozinjo Gaelle. Ta se nama pridruzi kot tretja clanica ekipe in skupaj potujemo se zdaj. Kot triperesna deteljica. :)

In medtem, ko sedimo na trdih ladijskih klopeh ter sam ne vem vec kako bi se se namestil, da bi mi bilo bolj udobno, iz zadnjega dela ladje glasno zarohni motor. Sprva temu niti ne posvecam vecje pozornosti, ko pa se ladja zacne obracati bocno na recni tok in hrup motorja kar ne poneha, zaznam manjso paniko pri krmarju. Zdi se, da je ladja nesposobna manevriranja in da se bomo zaleteli v obalo.“Prav, ce bo potrebno plavati, bom pred vodo resil vsaj svoj fotoaparat,” me presine in tehnicne stvari hitro pospravim v plasticno vrecko.“Hrrresk!!” Za trenutek se ladja s sprednjim delom zagozdi med skale na obali, takoj zatem pa nas zacne popolnoma nekontrolirano odnasati navzdol po reki. Gledam kako bocno drsimo proti manjsim brzicam, ljudje okoli mene so vznemirjeni, jaz pa premisljujem o mojih prejsnjih nezgodah in se pocasi ze pocutim odgovornega za vse kar se slabega dogaja okoli mene. “Pazite se, Domen prihaja, vsi dol iz ladje, ni vec varno …” :) Kar naenkrat pa kot po cudezu motor zacne normalno delovati, ladja se obrne v pravo smer in od tistega trenutka dalje, vse do danes, mi gre spet vse kot po maslu. Kaksno olajsanje …

Luang Prabang

V njem se pocutim dobro … Mestece mi je vsec, ker ima svojo duso. Prav posebno atmosfero ustvarja mesanica francoske kolonialne arhitekture in mnozica budisticnih templjev raztresenih po celem mestu, svoje pa je dodala tudi narava, ki je na sotocju rek Mekong in Nam Khan kot nalasc za naselitev ustvarila nekaksen polotok. Vse to je obkrozila s hribi in gorami in tako mestu podelila pridih carobnosti. Ravno zato sem tu prezivel nekaj dni vec, kot sem sprva nacrtoval.Sprehod po mestu, obiski templjev, kraljeve palace, nocne trznice, kolesarjenje po bliznji okolici mesta, prijazni ljudje, dobra laoska hrana in druzenje z ostalimi popotniki ob odlicenem pivu Beer Lao ob zidu tik za templjem …Kako hitro se lahko navzames laoskega umirjenega zivljenja. Nobenega hitenja …Vseeno pa sem omejen s casom in ker bi rad videl se druge kraje, se po pogovoru z Andreasom in Gaelle vsi strinjamo, da se odpravimo na sever.

Muang Ngoi

Iz Luang Prabanga z manjsim colnom po nekaj kilometrih na reki Mekong, zavijemo desno v strugo Nam Ou. Na videz krhek, vendar pa coln odlicno kljubuje protitoku in brzicam reke. Prvic v zivljenju se mi tako zgodi, da mimo nas privesla raft z navdusenimi turisti, medtem ko se mi peljemo v nasprotno smer. Prav smesna slika.
Po nekaj urah se ustavimo v vasici Nong Khiaw kjer prespimo, ob 3h zjutraj pa me ze zbudijo glasni petelini, ki so sli spat skupaj s kokosmi in so ocitno vec kot spociti. Od tega dne so spremljevalci mojih juter ves cas potovanja po severu in me vcasih prisilili, da sem noc prespal tudi z zamaski v usesih. Se ura voznje po reki navzgor in prispemo v Muang Ngoi, majhno idilicno vasico sredi dzungle, brez cestne povezave, obkrozeno z visokimi gorami. Raj za sprehode v naravo in mirne vecere v restavracijah ob reki.

Cas je za treking, zato se odlocimo tri dni preziveti v dzungli in po odrocnih hribovskih vasicah. Lepo je spet cutiti svez zrak v svojih pljucih in pospeseno bitje srca v prsih, ko se nasa majhna skupinica zagrize v strmi breg. Imamo res sreco, tako da smo na poti samo mi trije in prijeten vodic Vita. Dzungla nas umiri, sprosti, mene pa najbolj fascinirajo vasice, ki jih obiscemo. Popolnoma odrezane od ostalega sveta, pa tako samozadostne. Ko hodis v hladnem zavetju gostega dzungelskega rastja jih lahko samo slutis, ko pa stopis na plano in se ti prikazejo, te izza ograje ali his ze spremljajo radovedni otroski pogledi, sprva nezaupljivo, trenutek zatem pa se ze pokazejo biserno beli, zame najlepsi nasmehi na svetu. Turistov se vedno ni veliko v teh krajih, tako da smo mi za domacine skoraj vecja atrakcija kot obratno. Ampak vazno je, da se pocutimo dobrodosle. Za pozdrav pijemo Butong iz daljsih in sirokih bambusovih palic, nekaksno milo rizevo vino in se smejemo. Sedim in opazujem ljudi okrog sebe. Kako malo je potrebno, da si lahko srecen.

V zelodcu pa cuden obcutek … Vsa ta nova hrana in pijaca ustvarjata pritisk in ker zaupam svojim notranjim obcutkom ugotovim, da bo cas za stranisce. Vita se mi samo posmeje in mi z roko v zraku narise krog okoli vasi. “Kjerkoli mister …” To mi pa res ne bi smelo povzrocati tezav, saj sem vendar slovenski vojak si brundam v brado in s toaletnim papirjem v roki oddidem na odkrivanje primernega terena. Le nekaj korakov stran od vasi najdem kar sem iskal. Veja za sedenje in ob njej vejo za naslon, ki bosta lepo nadomestili udobno straniscno skoljko. Luksuz! Udobno se namestim in v tistem zagledam trop domacih prasicev, ki me z zanimanjem ogledujejo. Grda, crnosiva, dolgodlaka banda pujsov se zacne priblizevati. “No, se tega se mi je manjkalo! Na pom …,” se ugriznem v jezik. Hitro poberem palico na tleh in z njo maham proti vsiljivim prislekom. “Ssc, Ssc …” S hlacami pod koleni, maham sem in tja, vpijem, oni pa me kljub temu obkrozijo z vseh strani. Hitim, hitim in zakljucim z opravilom “kamor gre se cesar pes” prej kot kdajkoli v zivljenju. In ko tako bezim s kraja “zlocina”, si se zapenjam hlace in pogledam nazaj. Mastni debeli pujs ze zadovoljno prezvekuje toaletni papir, ki sem ga uporabil. Bljak!! Res pa je, da je zato okolica toliko bolj cista. :)

Dzungla, vasice, otroci, otroci, otroci … Povsod toliko otrok. Majhnih, skustranih, umazanih, smrkljastih, a z blescecimi nasmehi in iskrivimi ockami. Brez njih ne bi bilo zivljenja. Ugotovil pa sem se nekaj, ce hocemo zvisati nataliteto Slovencev, bo potrebno uvesti restrikcijo elektrike. Po deseti uri zvecer izklop in zadeva bo resena. :) Sever me je z vsem tem kar ponuja cisto ocaral in kar tezko sem se poslovil od njega.

Sledi se kratek postanek v Vang Viengu, kjer smo uzivali na voznji s tubo, veliko traktorsko zracnico, po reki, kolesarili po okolici in se za spremembo crkljali ob evropski hrani.

In danes smo prispeli v Vientiane, glavno mesto Laosa. Tu pa se zame potepanje po tej zanimivi dezeli konca, saj ze jutri letim v Hanoi –Vietnam. Pozdravcek vsem skupaj.

Domen

  • Share/Bookmark
 

5 komentarjev na “Luang Prabang – Muang Ngoi – Vang Vieng – Vientiane”

  1. tomo pravi:

    Zelo zanimiv potopis. Te scene s pujci so mi kar znane. Neki turistki je na Siberutu pujs med opravljanjem “velike potrebe” pričel zadnjo plat lizat. Bilo je pa povsod čisto, brez dreka.

    http://tomo.blog.siol.net/category/indonezija-2003/page/10/

  2. marko pravi:

    Domen ti si rojen pisatelj. Tvoje pisanje bi se najvecjega zapeckarja pripravilo do potovanja na tak nacin. :) Komaj cakam naslednjo objavo..
    lp

  3. Domen Vodišek Domen Vodišek pravi:

    Tomo hvala. Kot vidim sem imel se sreco, da sem jo popihal s prizorisca pred scenarijem kot ga opisujes ti. :)

    Marko hvala tudi tebi, zaradi takih komentarjev se potem se raje potrudim, ceprav se je na potovanju vcasih tezko vsesti za racunalnik. Pozdravcek iz Vietnama.

  4. Manca pravi:

    Full zanimivo res… Čakam naslednjo objavo! :)
    Pa vse najboljše Žigu, k ma dons rojstni dan!

  5. Domen Vodišek Domen Vodišek pravi:

    Thx Manc ;)
    Pa vse najboljse Zigu, ja!!