Chiang Mai

13.11.2006 ob 17:17

Še dobro, da imajo moji prijatelji s seboj prenosne računalnike in mi je Žiga danes posodil svojega. Prva prednost je zagotovo ta, da lahko uporabljam šumnike, druga pa v tem, da mi ni potrebno sedeti v natlačenem internet cafeju in se tako lepo zleknjen na postelji v majhni sobici prenočišča Somphet House pripravljam z vami podeliti še nekaj utrinkov zadnjega tedna, saj že jutri odrinem naprej v Laos.

Po vseh možnih izračunih pred odhodom iz Koh Samui-a na sever je naša ekipa ugotovila, da se nam v vsakem primeru najbolj splača kupiti letalske vozovnice, ki so sicer nekaj dražje od vozovnic za vlak, vendar s tem pridobimo vsaj en dan. In res smo tako, po kratkem postanku in menjavi letala v Bangkoku, prejšnji torek v dopoldanskih urah že pristali v Chiang Mai-u, mestecu, ki mi je še od lanskega leta ostalo v prav lepem spominu.

Stari del mesta je obdan z vodnimi kanali in ostanki zidu, ki je bil kakih 700 let nazaj namenjenem za obrambo pred osvajalci iz Burme, danes pa je to središče vsega dogajanja. In če si hočeš mesto pogledati od blizu, si za dobrih 400 tolarjev na dan lahko izposodiš skuter, ki je na Tajskem zagotovo najbolj množično uporabljano vozilo. Pozabite na čelade! Veter v laseh, sončna očala in polne ulice raznoraznih, po možnosti čim glasnejših vozil vabijo, da se jim pridružiš. Koncentracija na začetku je vsekakor obvezna, sploh v križiščih, kjer je življensko pomebno, da po zavijanju v željeno smer ne pozabiš nadaljevati vožnje po levem pasu. Vse skupaj deluje precej kaotično, ko pa se umiriš, navadiš na nov vozni režim, se kaos počasi spremeni v dobro delujoč prometni sistem.

In tako smo tu. Šest fantov, v mestu, ki za bolj kulturno osveščene popotnike, zaradi ponudbe raznoraznih tečajev tajskega jezika, tajske kuhinje, masaže in meditacije velja za pravo poslastico. No ja, res da se zaenkrat nihče od nas še ni odločil za nobeno tovrstno aktivnost, smo pa že prečesali mesto po dolgem in počez. Jaz sem si malce za spremembo, medtem ko so ostali moji prijatelji, ki nameravajo v Chiang Mai-u ostati dalj časa, iskali hišo za najem, omislil nedolžen izlet s kolesom. Nedolžen pravim zato, ker res ne vem, kaj za hudiča se je spravilo name, da mi tako ves čas po malem nagaja z manjšimi nezgodami! V glavnem, najamem navadno kolo s petimi prestavami, ki je logično za nas evropejce premajhno in se odpeljem, zavijem v prvo ulico, krk, krk, zarožlja in se stakne veriga. To pa res ni noben problem, si zaviham rokave na kratki majici in zaradi kovinskega zaščitnega pokrova po nekaj minutah uspešno zaključim delo s povsem črnimi rokami. Opravljeno. Spet uživam v vožnji po ozkih ulicah, kjer se hrup iz glavnih ulic skoraj ne sliši več, ne menjam, pazim, da je veriga ves čas napeta, ko … krk, krk, … se zopet sname. »Ne! Ne bom je več popravljal in si zopet mazal rok …«, se odločim in potiskam kolo do prvega tajca, za katerega se mi zdi, da bo pripravljen pomagati. Ni problema, minutka z izvijačem, pošteno plačilo z moje strani in v upanju, da bom zdaj končno imel mir odpeljem. Po vožnji skozi glavno ulico pred seboj zagledam gručo ljudi, kar me premam, da ustavim. Najprej mi pade v oči band, ki ga sestavljajo ameriški vojaki v uniformah, ko pa se še malo bolj razgledam, vidim, da povsod naokoli poseda cela gruča vojakov v družbi mladih tajk. V pričakovanju dobre glasbe malo postojim, po minutki čakanja pa me premami, da stopim do glasbenikov in se z njimi zapletem v pogovor. Nekako nisem najbolj razumel za kaj gre, ko mi eden od njih pove, da se preživlja z igro in ne glasbo in da v bistvu sploh ni vojak. Takrat pa se za menoj pojavi ženska, ki mi le slab meter od mene v megafon tuli, da nisem del filma in naj se prosim odstranim iz prizorišča! Snemali so nov ameriški film American Gangster …

Dovolj bo, si mislim in se odpravim po kolo. Sedem nanj in ne morem premikati pedal. Zadnje kolo je kot zabetonirano in ni možnosti, da ga premaknem. Ne vem kaj je narobe, verjetno je zablokirala zadnja notranja zavora, obupam in naročim tuk-tuk, da me odpelje nazaj do hotela… Pa se nimam slabo, sploh ne, prav zares uživam.

Naslednji dan, mi v deželi kjer res ne kradejo, nekdo izmakne nove teva sandale, ki sem jih pustil pred vhodom v bar tako kot vsi, kar je tukaj navada. Spet meni, ampak na srečo imam ob sebi dobre prijatelje, ki so mi začasno priskrbeli druge sandale, tako da domov nisem šel bos. Prepričan sem, da mi jih je ukradel kak turist in ne domačin, no pa saj je vseeno.

Chiang Mai mi je všeč, ker ponuja toliko različnih stvari, je barvit, pa tako enostaven, edinstven z neko posebno energijo in tudi zato privlači množice turistov. Nekateri se pridejo sem samo zabavat, druge privabijo trekingi in druge aktivnosti v naravi, spet tretji si pridejo pogledat pleme dolgih vratov v džungli severno od mesta. Mi pa smo se odločili osvojiti Doi Inthanon, s svojimi 2595 metri najvišji vrh Tajske. Za ta »podvig« smo si izposodili kros motorje in lahko rečem, da smo v vožnji uživali od prvega do zadnjega. Manjše razočaranje je sledilo le na vrhu, saj smo si vzpon na goro zamišljali bolj terenski, nas pa je do vrha pripeljala odlična asfaltirana cesta. Kljub vsemu smo po opravljenih 250 kilometrih zadovoljno popadali v postelje. Naslednje jutro smo morali izkoristiti par ur, ko smo še imeli na voljo te motorje, zato smo se odpravili na sosednji hrib. Iskali smo malo »off road-a« in ga toliko, skoraj nič tudi našli. Ta pa je bil spet usoden zame, saj se, kot sem že omenil in sem v to vedno bolj tudi prepričan, nekdo tam zgoraj malce igra z mano. Motor mi je pri čisto počasni vožnji zdrsnil na spolzki zemlji, tako da sem se praktično samo naslonil na tla in imam zdaj poškodovano desno koleno in zatečen levi palec na roki … Smejte se, vam dovolim, ker je tudi meni to že počasi smešno. Na motor se na tem potovanju ne usedem več. Tudi za potovanje v Laos imam na izbiro hitri čoln, ki za potovanje do mesta Luang Prabang porabi en dan, ali pa počasni čoln, ki za isto pot pot porabi dva dni. V prvem čolnu moraš baje nositi motoristično čelado in zna biti precej nevarno, ker lahko naletiš na kako drevesno deblo ki plava po reki, tako da sem to možnost, čeprav je zame vabljiva, raje črtal. Raje dan več, tudi počasi se kam pride, pa še koleno se mi bo upam do takrat že toliko uneslo, da ne bom več šepal …

Zadnja novica, moji prijatelji so končno našli hišo, skoraj manjšo vilo z ogromnim bazenom, velikosti bazena v Park hotelu na Bledu. Imenovala se bo Slovenska hiša, v njo pa se naselijo pojutrišnjim.

Tako, moje počitnice na Tajskem se zaključujejo. Jutri se za dva tedna sam odpravljam na potep v Laos in verjamem, da bo sreča tokrat na moji strani. Se javim, takoj ko bo kaj novega. Zares lepo se imejte, pozdravček vsem.

Domen

Slovo od Koh Samui-a

b1

Chiang Mai (foto: Rok Bombač)

b2

Prva soba v Chang Mai-u, priležnice niso zaželjene :)

b3

Večer na ulici

b4

Na snemanju filma “American Gangster”

b5

Glavni kuhar na rajonu, Žiga (foto: Rok Bombač)

b6

Kratek posvet ob poti (foto: Rok Bombač)

b8

Uspelo nam je osvojiti najvišjo tajsko “goro”

b9

Domen V. & Rok B.

b10

Motorist Domen :)

b14

Dva prijatelja na poti …

b11

Tempelj na vstopu v nacionalni park Doi Inthanon (foto: Rok Bombač)

b12

Detajl (foto: Rok Bombač)

b13

Slovenska hiša Mae Raem, Chiang Mai

b15

  • Share/Bookmark
 

5 komentarjev na “Chiang Mai”

  1. Dajana Dajana pravi:

    Vau!!! In kakšna FANTASTIČNA fotka! Vse dobro!!! :) )))

  2. Domen Vodišek Domen Vodišek pravi:

    Ufff Dajana, to je bilo pa hitro. Zaradi tehnicnih tezav si ujela blog med tem, ko se ni bil cisto koncan. No vseeno pa me veseli, da ti je bila vsec ze edina fotka, ki sem jo objavil. Lep pozdrav.

  3. ana pravi:

    Me pa res čudi, da te niso hoteli na filmu!!
    Ana

  4. Matc pravi:

    Jest tud šu v slovenska hiša pls….

    Take care

    M

  5. Domen Vodišek Domen Vodišek pravi:

    Ana, verjames ali ne, tudi meni se je zdelo cudno, da me podijo stran. Bo pa verjetno film vseeno boljsi z Denzel Washingtonom v glavni vlogi, kot bi bil, ce bi kaksno stransko vlogo, ali bolje receno, kje pri strani stal jaz :)

    Matic, po moje ne bo panike za prespat ce se oglasis, bajta je res ogromna, lahko pa pripeljes s sabo tudi Jano in Luka :)
    Pozdravcek, D.