Arhiv za November, 2006

Se nekaj fotografij

30.11.2006 ob 17:03

Zelo priblizen pregled moje dosedanje poti:

*Tajska: Bangkok – Suratani – Koh Samui – Bangkok – Chiang Mai – Chiang Kong -

*Laos: Huay Xai – Pakbeng – Luang Prabang – Nong Khiaw – Muang Ngoi (treking) – Luang Prabang – Vang Vieng – Vientiane -

*Vietnam: Hanoi …

Nas vodic Vita, tik pred trekingom – Muang Ngoi

Otroci …

Otroska igra z veliko domisljije :)

Vasica sredi dzungle – Ban Gewkhan

Ne morem skriti da ne spadam v to okolje a ne? :)

Pijaca Butong

Tudi v Laosu najdes orle

Rizevo polje

Otroci pomagajo v casu zetve

Ples v vetru …

V teh jamah so se skrivali domacini v casu indokitajske vojne

Ostanke vojne se danes najdes na vsakem koraku

Most – Vang Vieng

Tubing – Vang Vieng

Prijatelja Andreas in Gaelle pred koncem nase skupne poti

Otroska igra v vodi tik pred soncnim zahodom

Soncni zahod – Vang Vieng

Zbogom Laos …

  • Share/Bookmark

Luang Prabang – Muang Ngoi – Vang Vieng – Vientiane

30.11.2006 ob 15:29

Kaksen mir … Clovek kar tezko verjame, da je v turisticni vasici kot je Vang Vieng, mozno najti tak caroben prostor. Nezno sumenje reke Nam Xong, le nekaj korakov stran, je kot pesem za moja usesa. Pred blagim jutranjim soncem me zakriva idilicna bambusova streha in rahel pis vetra me prijetno hladi. Sedim za mizo, ter gledam v skodelico crne laoske kave, ki je tukaj redna spremljevalka mojih zajtrkov. Sklonim se nadnjo in v gosti, crni brozgi zagledam del svojega obraza, odsev mojih oci. Zaprem jih in v mislih potujem nazaj …

Hmm, skoraj dva tedna bo ze, odkar sem se poslovil od svojih prijateljev v Chiang Mai-u. Rane so se zacelile, koleno je vsak dan bolj gibcno in pocasi pozabljam na vse nevsecnosti, ki so se mi zgodile v prvih dneh mojega potovanja. Danes se ob tem samo se nasmehnem, vendar pa z dnem mojega odhoda iz Tajske, tegob se ni bilo konec.

Kot slovo od Chiang Mai-a me je, ko sem stopil iz banke, kjer sem ravnokar zamenjal denar, pricakal “prijazni” policaj, ki je z debelo verigo ravnokar zaklepal moj skuter. Nepravilno parkiranje! Na obeh straneh ceste sicer stojita prometna znaka za prepoved parkiranja, vendar obstaja nepisano pravilo, da je kljub temu en dan dovoljeno parkirati na eni, drug dan pa na drugi strani ceste. Z mojo sreco sem seveda izbral napacno stran … Kljub prepricevanju, da tega kot tujec v tem kraju, res ne morem vedeti, se mozakar v polikani rjavi obleki, okincan z blescecimi znackami, ki le se bolj poudarijo avtoriteto, z belo protiprasno platneno masko cez usta, ni dal. Ne preostane mi drugega, kot da najamem tuk-tuk, se odpravim na policijsko postajo in preden uredim vse formalnosti, sem ob uro svojega casa in preracunano 3000 slovenskih tolarjev! “To mi pa res ne bo pokvarilo dneva” in ob misli na potovanje, ki je pred mano, se razvedrim.

Dobrih pet ur voznje do tajsko-laoske meje z minibusom je dovolj da spoznam ljudi, s katerimi bom delil nekaj dni svoje poti. Americanki Priti in Jennifer, prijeten par Justin in Angela ter Grk Andreas postanejo moji novopeceni prijatelji. Prvo noc utrujeni in polni pricakovanj popadamo v postelje gostisca na meji. Naslednji dan pa ze navsezgodaj s colnom preckamo reko Mekong, ki bo nasa mati prihodnja dva dni. Ob izkrcanju na drugi strani naredimo svoje prve korake v Laosu. Sledi menjava denarja in kar naenkrat, kljub temu da sem zamenjal samo 100 ameriskih dolarjev, postanem milijonar v kipih, znameniti laoski valuti. Denarja je toliko, da ga vsega ne uspem niti presteti, tako da dva debela zvitka samo hitro pospravim v svojo torbo.

“Tako, pripravljeni smo!” Nase dvodnevno potovanje z recno ladjo se lahko pricne … V Laosu pa cas ni denar. Tudi izraz “akademskih cetrt” tukaj ne poznajo. Kar hocem povedati je, da vsaki vnaprej doloceni uri odhoda colna, ladje, avtobusa, … brez pomislekov lahko pristejes se kako uro, do ure in pol. In ko enkrat udobno, ali najveckrat malo manj udobno, ze sedis na svojem mestu, se kake pol ure, preden se zadeva pricne premikati v zeljeno smer.”Kar te ne zlomi, te utrdi!” in tako se tega cakanja navadis. :) Vkrcamo se na naso ladjo, ki sprejme kakih petdeset potnikov. Dve vrsti majhnih lesenih klopi za dve osebi razporejenih vzdolz trupa, spredaj krmar za volanom, najverjetneje vzetem iz kakega starega tovornjaka in zadaj ogromen in velikosti primerno glasen ladijski motor. Zelo enostavna, a ucinkovita gradnja, tipicna za Laos. Plovba mineva hitro, zanimiva okolica in klepet z ostalimi potniki nas zaposli in dan se pricne nagibati v noc. Cas je za pocitek, zato pristanemo v kraju Pakbeng, majhni vasici, ki si denar sluzi predvsem s tranzitnim turizmom. V ta namen so vascani nekaj his, ki so bolj kot ne razmetane vzdolz recne obale, preuredili v restavracije in prenocisca. Nasa druzba se nastani v gostiscu Phanthavong. Odsvetujem ga vsem, ki bodo v prihodnosti potrebovali prenocisce v tem kraju. Na vprasanje zakaj, vam odgovorim takoj.

“Zato ker v njem kradejo, lumpi grdi!”

Si lahko mislite, oberejo te kar lastniki prenocisca, medtem ko brezskrbno vecerjas v sosednji restavraciji. Po tem dogodku sem namrec tudi od domacinov slisal, da se tam to pogosto dogaja. In ker zaenkrat v Aziji res se nisem imel slabih izkusenj s krajo, je bilo temu primerno tudi moje zaupanje glede puscanja stvari v sobah. Tako sem svoj milijoncek pustil lepo v torbi, naslednje jutro pa cisto slucajno opazil, da ga ni vec, saj so bile vse stvari na istem mestu, kot sem jih pustil zvecer. Ob odkritju sem bil sprva zacuden. “Ne, saj to vendar ni mogoce!” Razmisljam, kam za vraga sem pospravil denar, nato sledi spoznanje in sok … “Okradli so me!!” Prvi trenutek pomislim, da sem ostal cisto brez vsega. Tudi brez ostalega denarja, kreditnih kartic in potnega lista, a ko se bitje srca umiri, se zavem polne torbice, varno zapete okoli svojega pasu. Tako sem v eni noci iz milijonarja, pristal na trdih realnih tleh povprecno situiranega Slovenca … :)

Smola pa se me se vedno drzi. Ne mine namrec dan, da se mi ne bi pripetila vsaj manjsa nevsecnost. Vseeno se bodrim in skusam ostati pozitiven, a se obenem sprasujem, zakaj se mi to dogaja. “No ja, bo ze minilo,” si mislim. Nenavsezadnje v tej zadnji kasi nisem sam, okradli so tudi Andreasa, zato je obema vsaj malce lazje.

Drugi dan voznje z ladjo proti mestecu Luang Prabang, z Andreasom spoznava se Francozinjo Gaelle. Ta se nama pridruzi kot tretja clanica ekipe in skupaj potujemo se zdaj. Kot triperesna deteljica. :)

In medtem, ko sedimo na trdih ladijskih klopeh ter sam ne vem vec kako bi se se namestil, da bi mi bilo bolj udobno, iz zadnjega dela ladje glasno zarohni motor. Sprva temu niti ne posvecam vecje pozornosti, ko pa se ladja zacne obracati bocno na recni tok in hrup motorja kar ne poneha, zaznam manjso paniko pri krmarju. Zdi se, da je ladja nesposobna manevriranja in da se bomo zaleteli v obalo.“Prav, ce bo potrebno plavati, bom pred vodo resil vsaj svoj fotoaparat,” me presine in tehnicne stvari hitro pospravim v plasticno vrecko.“Hrrresk!!” Za trenutek se ladja s sprednjim delom zagozdi med skale na obali, takoj zatem pa nas zacne popolnoma nekontrolirano odnasati navzdol po reki. Gledam kako bocno drsimo proti manjsim brzicam, ljudje okoli mene so vznemirjeni, jaz pa premisljujem o mojih prejsnjih nezgodah in se pocasi ze pocutim odgovornega za vse kar se slabega dogaja okoli mene. “Pazite se, Domen prihaja, vsi dol iz ladje, ni vec varno …” :) Kar naenkrat pa kot po cudezu motor zacne normalno delovati, ladja se obrne v pravo smer in od tistega trenutka dalje, vse do danes, mi gre spet vse kot po maslu. Kaksno olajsanje …

Luang Prabang

V njem se pocutim dobro … Mestece mi je vsec, ker ima svojo duso. Prav posebno atmosfero ustvarja mesanica francoske kolonialne arhitekture in mnozica budisticnih templjev raztresenih po celem mestu, svoje pa je dodala tudi narava, ki je na sotocju rek Mekong in Nam Khan kot nalasc za naselitev ustvarila nekaksen polotok. Vse to je obkrozila s hribi in gorami in tako mestu podelila pridih carobnosti. Ravno zato sem tu prezivel nekaj dni vec, kot sem sprva nacrtoval.Sprehod po mestu, obiski templjev, kraljeve palace, nocne trznice, kolesarjenje po bliznji okolici mesta, prijazni ljudje, dobra laoska hrana in druzenje z ostalimi popotniki ob odlicenem pivu Beer Lao ob zidu tik za templjem …Kako hitro se lahko navzames laoskega umirjenega zivljenja. Nobenega hitenja …Vseeno pa sem omejen s casom in ker bi rad videl se druge kraje, se po pogovoru z Andreasom in Gaelle vsi strinjamo, da se odpravimo na sever.

Muang Ngoi

Iz Luang Prabanga z manjsim colnom po nekaj kilometrih na reki Mekong, zavijemo desno v strugo Nam Ou. Na videz krhek, vendar pa coln odlicno kljubuje protitoku in brzicam reke. Prvic v zivljenju se mi tako zgodi, da mimo nas privesla raft z navdusenimi turisti, medtem ko se mi peljemo v nasprotno smer. Prav smesna slika.
Po nekaj urah se ustavimo v vasici Nong Khiaw kjer prespimo, ob 3h zjutraj pa me ze zbudijo glasni petelini, ki so sli spat skupaj s kokosmi in so ocitno vec kot spociti. Od tega dne so spremljevalci mojih juter ves cas potovanja po severu in me vcasih prisilili, da sem noc prespal tudi z zamaski v usesih. Se ura voznje po reki navzgor in prispemo v Muang Ngoi, majhno idilicno vasico sredi dzungle, brez cestne povezave, obkrozeno z visokimi gorami. Raj za sprehode v naravo in mirne vecere v restavracijah ob reki.

Cas je za treking, zato se odlocimo tri dni preziveti v dzungli in po odrocnih hribovskih vasicah. Lepo je spet cutiti svez zrak v svojih pljucih in pospeseno bitje srca v prsih, ko se nasa majhna skupinica zagrize v strmi breg. Imamo res sreco, tako da smo na poti samo mi trije in prijeten vodic Vita. Dzungla nas umiri, sprosti, mene pa najbolj fascinirajo vasice, ki jih obiscemo. Popolnoma odrezane od ostalega sveta, pa tako samozadostne. Ko hodis v hladnem zavetju gostega dzungelskega rastja jih lahko samo slutis, ko pa stopis na plano in se ti prikazejo, te izza ograje ali his ze spremljajo radovedni otroski pogledi, sprva nezaupljivo, trenutek zatem pa se ze pokazejo biserno beli, zame najlepsi nasmehi na svetu. Turistov se vedno ni veliko v teh krajih, tako da smo mi za domacine skoraj vecja atrakcija kot obratno. Ampak vazno je, da se pocutimo dobrodosle. Za pozdrav pijemo Butong iz daljsih in sirokih bambusovih palic, nekaksno milo rizevo vino in se smejemo. Sedim in opazujem ljudi okrog sebe. Kako malo je potrebno, da si lahko srecen.

V zelodcu pa cuden obcutek … Vsa ta nova hrana in pijaca ustvarjata pritisk in ker zaupam svojim notranjim obcutkom ugotovim, da bo cas za stranisce. Vita se mi samo posmeje in mi z roko v zraku narise krog okoli vasi. “Kjerkoli mister …” To mi pa res ne bi smelo povzrocati tezav, saj sem vendar slovenski vojak si brundam v brado in s toaletnim papirjem v roki oddidem na odkrivanje primernega terena. Le nekaj korakov stran od vasi najdem kar sem iskal. Veja za sedenje in ob njej vejo za naslon, ki bosta lepo nadomestili udobno straniscno skoljko. Luksuz! Udobno se namestim in v tistem zagledam trop domacih prasicev, ki me z zanimanjem ogledujejo. Grda, crnosiva, dolgodlaka banda pujsov se zacne priblizevati. “No, se tega se mi je manjkalo! Na pom …,” se ugriznem v jezik. Hitro poberem palico na tleh in z njo maham proti vsiljivim prislekom. “Ssc, Ssc …” S hlacami pod koleni, maham sem in tja, vpijem, oni pa me kljub temu obkrozijo z vseh strani. Hitim, hitim in zakljucim z opravilom “kamor gre se cesar pes” prej kot kdajkoli v zivljenju. In ko tako bezim s kraja “zlocina”, si se zapenjam hlace in pogledam nazaj. Mastni debeli pujs ze zadovoljno prezvekuje toaletni papir, ki sem ga uporabil. Bljak!! Res pa je, da je zato okolica toliko bolj cista. :)

Dzungla, vasice, otroci, otroci, otroci … Povsod toliko otrok. Majhnih, skustranih, umazanih, smrkljastih, a z blescecimi nasmehi in iskrivimi ockami. Brez njih ne bi bilo zivljenja. Ugotovil pa sem se nekaj, ce hocemo zvisati nataliteto Slovencev, bo potrebno uvesti restrikcijo elektrike. Po deseti uri zvecer izklop in zadeva bo resena. :) Sever me je z vsem tem kar ponuja cisto ocaral in kar tezko sem se poslovil od njega.

Sledi se kratek postanek v Vang Viengu, kjer smo uzivali na voznji s tubo, veliko traktorsko zracnico, po reki, kolesarili po okolici in se za spremembo crkljali ob evropski hrani.

In danes smo prispeli v Vientiane, glavno mesto Laosa. Tu pa se zame potepanje po tej zanimivi dezeli konca, saj ze jutri letim v Hanoi –Vietnam. Pozdravcek vsem skupaj.

Domen

  • Share/Bookmark

Fotke

26.11.2006 ob 13:26

Tokrat, res na hitro, samo nekaj fotografij iz potovanja po Laosu. Kaj več pa v prihodnjih dneh. Ni časa … :)

Meja med Tajsko in Laosom; reka Mekong, Chiangk Hong
c1

Dvodnevno potovanje po reki Mekong proti Luang Prabang-u …c2

Otroci so moji najljubši motivi …
c3

Naša barkača …
c4

Takole pa se po reki potuje s hitrim čolnom …
c5

Turisti smo še vedno atrakcija za nekatere domačine, ki živijo ob reki …
c9

Prijateljica Gaelle iz Francije “na delu” …
c6

Otroška igra med plovbo …
c7

Prijatelji v Luang Prabang-u, iz leve proti desni: Jennifer (Američanka), Angela (Angležinja), Justin (Avstralec), Domen (Slovenec :) ), Gaelle (Francozinja), Priti (Američanka indijskega rodu)
c8

Prijatelj Andreas iz Grčije pred templjem v Luang Prabang-u
c10

Detajl; tempelj v Luang Prabang-u
c11

Pred kraljevo palačo; Luang Prabang
c12

Menih na mostu …
c13

Nuna; tempelj Watpa Pholphao, Luang Prabang
c14

Slap Kwang Xi
c15

Slonja ljubezen …
c16

Sončni zahod; reka Mekong, Luang Prabang
c17

Ob zori …
c17

Nočna tržnica; Luang Prabang
c18

Buda na 101 način
c19

 

 

  • Share/Bookmark

Chiang Mai

13.11.2006 ob 17:17

Še dobro, da imajo moji prijatelji s seboj prenosne računalnike in mi je Žiga danes posodil svojega. Prva prednost je zagotovo ta, da lahko uporabljam šumnike, druga pa v tem, da mi ni potrebno sedeti v natlačenem internet cafeju in se tako lepo zleknjen na postelji v majhni sobici prenočišča Somphet House pripravljam z vami podeliti še nekaj utrinkov zadnjega tedna, saj že jutri odrinem naprej v Laos.

Po vseh možnih izračunih pred odhodom iz Koh Samui-a na sever je naša ekipa ugotovila, da se nam v vsakem primeru najbolj splača kupiti letalske vozovnice, ki so sicer nekaj dražje od vozovnic za vlak, vendar s tem pridobimo vsaj en dan. In res smo tako, po kratkem postanku in menjavi letala v Bangkoku, prejšnji torek v dopoldanskih urah že pristali v Chiang Mai-u, mestecu, ki mi je še od lanskega leta ostalo v prav lepem spominu.

Stari del mesta je obdan z vodnimi kanali in ostanki zidu, ki je bil kakih 700 let nazaj namenjenem za obrambo pred osvajalci iz Burme, danes pa je to središče vsega dogajanja. In če si hočeš mesto pogledati od blizu, si za dobrih 400 tolarjev na dan lahko izposodiš skuter, ki je na Tajskem zagotovo najbolj množično uporabljano vozilo. Pozabite na čelade! Veter v laseh, sončna očala in polne ulice raznoraznih, po možnosti čim glasnejših vozil vabijo, da se jim pridružiš. Koncentracija na začetku je vsekakor obvezna, sploh v križiščih, kjer je življensko pomebno, da po zavijanju v željeno smer ne pozabiš nadaljevati vožnje po levem pasu. Vse skupaj deluje precej kaotično, ko pa se umiriš, navadiš na nov vozni režim, se kaos počasi spremeni v dobro delujoč prometni sistem.

In tako smo tu. Šest fantov, v mestu, ki za bolj kulturno osveščene popotnike, zaradi ponudbe raznoraznih tečajev tajskega jezika, tajske kuhinje, masaže in meditacije velja za pravo poslastico. No ja, res da se zaenkrat nihče od nas še ni odločil za nobeno tovrstno aktivnost, smo pa že prečesali mesto po dolgem in počez. Jaz sem si malce za spremembo, medtem ko so ostali moji prijatelji, ki nameravajo v Chiang Mai-u ostati dalj časa, iskali hišo za najem, omislil nedolžen izlet s kolesom. Nedolžen pravim zato, ker res ne vem, kaj za hudiča se je spravilo name, da mi tako ves čas po malem nagaja z manjšimi nezgodami! V glavnem, najamem navadno kolo s petimi prestavami, ki je logično za nas evropejce premajhno in se odpeljem, zavijem v prvo ulico, krk, krk, zarožlja in se stakne veriga. To pa res ni noben problem, si zaviham rokave na kratki majici in zaradi kovinskega zaščitnega pokrova po nekaj minutah uspešno zaključim delo s povsem črnimi rokami. Opravljeno. Spet uživam v vožnji po ozkih ulicah, kjer se hrup iz glavnih ulic skoraj ne sliši več, ne menjam, pazim, da je veriga ves čas napeta, ko … krk, krk, … se zopet sname. »Ne! Ne bom je več popravljal in si zopet mazal rok …«, se odločim in potiskam kolo do prvega tajca, za katerega se mi zdi, da bo pripravljen pomagati. Ni problema, minutka z izvijačem, pošteno plačilo z moje strani in v upanju, da bom zdaj končno imel mir odpeljem. Po vožnji skozi glavno ulico pred seboj zagledam gručo ljudi, kar me premam, da ustavim. Najprej mi pade v oči band, ki ga sestavljajo ameriški vojaki v uniformah, ko pa se še malo bolj razgledam, vidim, da povsod naokoli poseda cela gruča vojakov v družbi mladih tajk. V pričakovanju dobre glasbe malo postojim, po minutki čakanja pa me premami, da stopim do glasbenikov in se z njimi zapletem v pogovor. Nekako nisem najbolj razumel za kaj gre, ko mi eden od njih pove, da se preživlja z igro in ne glasbo in da v bistvu sploh ni vojak. Takrat pa se za menoj pojavi ženska, ki mi le slab meter od mene v megafon tuli, da nisem del filma in naj se prosim odstranim iz prizorišča! Snemali so nov ameriški film American Gangster …

Dovolj bo, si mislim in se odpravim po kolo. Sedem nanj in ne morem premikati pedal. Zadnje kolo je kot zabetonirano in ni možnosti, da ga premaknem. Ne vem kaj je narobe, verjetno je zablokirala zadnja notranja zavora, obupam in naročim tuk-tuk, da me odpelje nazaj do hotela… Pa se nimam slabo, sploh ne, prav zares uživam.

Naslednji dan, mi v deželi kjer res ne kradejo, nekdo izmakne nove teva sandale, ki sem jih pustil pred vhodom v bar tako kot vsi, kar je tukaj navada. Spet meni, ampak na srečo imam ob sebi dobre prijatelje, ki so mi začasno priskrbeli druge sandale, tako da domov nisem šel bos. Prepričan sem, da mi jih je ukradel kak turist in ne domačin, no pa saj je vseeno.

Chiang Mai mi je všeč, ker ponuja toliko različnih stvari, je barvit, pa tako enostaven, edinstven z neko posebno energijo in tudi zato privlači množice turistov. Nekateri se pridejo sem samo zabavat, druge privabijo trekingi in druge aktivnosti v naravi, spet tretji si pridejo pogledat pleme dolgih vratov v džungli severno od mesta. Mi pa smo se odločili osvojiti Doi Inthanon, s svojimi 2595 metri najvišji vrh Tajske. Za ta »podvig« smo si izposodili kros motorje in lahko rečem, da smo v vožnji uživali od prvega do zadnjega. Manjše razočaranje je sledilo le na vrhu, saj smo si vzpon na goro zamišljali bolj terenski, nas pa je do vrha pripeljala odlična asfaltirana cesta. Kljub vsemu smo po opravljenih 250 kilometrih zadovoljno popadali v postelje. Naslednje jutro smo morali izkoristiti par ur, ko smo še imeli na voljo te motorje, zato smo se odpravili na sosednji hrib. Iskali smo malo »off road-a« in ga toliko, skoraj nič tudi našli. Ta pa je bil spet usoden zame, saj se, kot sem že omenil in sem v to vedno bolj tudi prepričan, nekdo tam zgoraj malce igra z mano. Motor mi je pri čisto počasni vožnji zdrsnil na spolzki zemlji, tako da sem se praktično samo naslonil na tla in imam zdaj poškodovano desno koleno in zatečen levi palec na roki … Smejte se, vam dovolim, ker je tudi meni to že počasi smešno. Na motor se na tem potovanju ne usedem več. Tudi za potovanje v Laos imam na izbiro hitri čoln, ki za potovanje do mesta Luang Prabang porabi en dan, ali pa počasni čoln, ki za isto pot pot porabi dva dni. V prvem čolnu moraš baje nositi motoristično čelado in zna biti precej nevarno, ker lahko naletiš na kako drevesno deblo ki plava po reki, tako da sem to možnost, čeprav je zame vabljiva, raje črtal. Raje dan več, tudi počasi se kam pride, pa še koleno se mi bo upam do takrat že toliko uneslo, da ne bom več šepal …

Zadnja novica, moji prijatelji so končno našli hišo, skoraj manjšo vilo z ogromnim bazenom, velikosti bazena v Park hotelu na Bledu. Imenovala se bo Slovenska hiša, v njo pa se naselijo pojutrišnjim.

Tako, moje počitnice na Tajskem se zaključujejo. Jutri se za dva tedna sam odpravljam na potep v Laos in verjamem, da bo sreča tokrat na moji strani. Se javim, takoj ko bo kaj novega. Zares lepo se imejte, pozdravček vsem.

Domen

Slovo od Koh Samui-a

b1

Chiang Mai (foto: Rok Bombač)

b2

Prva soba v Chang Mai-u, priležnice niso zaželjene :)

b3

Večer na ulici

b4

Na snemanju filma “American Gangster”

b5

Glavni kuhar na rajonu, Žiga (foto: Rok Bombač)

b6

Kratek posvet ob poti (foto: Rok Bombač)

b8

Uspelo nam je osvojiti najvišjo tajsko “goro”

b9

Domen V. & Rok B.

b10

Motorist Domen :)

b14

Dva prijatelja na poti …

b11

Tempelj na vstopu v nacionalni park Doi Inthanon (foto: Rok Bombač)

b12

Detajl (foto: Rok Bombač)

b13

Slovenska hiša Mae Raem, Chiang Mai

b15

  • Share/Bookmark

Sawat-dii khrap!

6.11.2006 ob 09:01

En teden je že mimo odkar sem odšel od doma, pa še nisem uspel sesti za računalnik in napisati nekaj vrstic. No, sedaj imam časa na pretek, ker sem si na Tajskem “kupil” souvenir, ki si ga res niti malo nisem želel, in sicer štiri šive na mojem levem komolcu!

Najprej, pa bi se rad vrnil na začetek …

Če hočeš priti v Bangkok, je danes možnosti za to več kot dovolj. Kadar imaš na razpolago veliko časa in volje, lahko za transport na primer uporabiš kolo ali motor, v primeru, da je to pot v iskanju samega sebe, če se malo pohecam, pa se lahko na potovanje odpraviš tudi peš. Nadaljni možnosti sta tudi vlak ali ladja, ker pa živimo v 21. stoletju, smo se mi raje odločili kar za letalo. Najbolj ugodna za nas je bila letalska karta Dunaj-Katar-Bangkok, kar je vsega skupaj pomenilo slab dan vožnje in čakanja, da smo 30. novembra zjutraj okoli 9h po tajskem času pristali na novem bangkokškem mednarodnem letališču. Takoj me je prevzel občutek domačnosti in razveselil sem se dejstva, da se še vedno dobro počutim v tem okolju. Utrujen od neprespane noči, sem na dveurni vožnji s taksijem, skozi nepregledne množice avtomobilov, tuk-tukov in skuterjev premišljeval o tem, kako se bo na prvem delu potovanja obnesla naša kar številčna druščina. Ostalih fantov od prej pravzaprav nisem dobro poznal, prvi vtisi pa niso bili slabi. Vertačnik, visok, močan fant, prav lahko bi si ga predstavljal v kaki ragbi ekipi, po srcu pa prava dobričina in zelo, zelo pozitno naravnana oseba, Bombač, bivši policaj, ki šele zadnjih nekaj mesecev zopet uživa življenje civilista in zato kar izžareva zadovoljstvo nad to svojo odločitvijo, Žiga, lahko bi mu rekel tudi kar Žigolo, saj dekleta za njegov videz res niso imuna, midva z Domnom K., ki sem ga že predstavil in pa še Kanjoning Bob, naš štiridesetletnik, ki kar naprej kaže svoja navdušenja nad vsem novim in nas zna vse skupaj res nasmejati. Zanimiva druščina, majhnih, velikih, močnih, manj močnih, bolj ali manj pozitivnih, s skupnim navdušenjem nad vodnimi športi in neokrnjeno naravo. Dva tedna mi zagotovo ne bo dolgčas …

Nastanili smo se v hotelu Siam II., za templjem, na koncu Khao San Road-a, ki ga res priporočam vsakemu, v primeru če bi potreboval prenočišče v Bangkoku. Čiste sobe, zmerne cene, hotelski bazen in prijetna atmosfera so več kot si le lahko želiš. Tu sta se nam pridružili še prijateljici Domna K., turistični vodički, ki trenutno delata na področju JV Azije. Družba je bila ravno pravšnja za dva dni zabave in izlete po nakupih. Nato nas je pot vodila na jug. Fantje si namreč po poletni sezoni, ko so vsi pridno delali za agencijo 3glav adventures na Bledu, zaslužijo še nekaj pravih počitnic, meni pa tudi ne bodo škodile, sem si mislil. Gremo na morjeee!

Koh Samui …

Otok s kilometri peščenih plaž, ki se kar navezujejo ena na drugo. Na njem ponujajo vse možne vodne športe, adrenalinske aktivnosti in raznorazne avanture, tako da je na kožo pisan vsem zahodnim turistom, med katere se tako daleč na vzhodu prištevam tudi sam. OK, to je pač turizem v pravem pomenu besede in zadevo je potrebno tako tudi vzeti. Nastanili smo se v prijetnih bungalovih Gecko na plaži Bo Phut, le nekaj metrov od morja in ravno prav oddaljeni od vrveža glavne ulice, ki je polna restavracij, barov in vseh možnih trgovinic. Sledijo gurmanski užitki in masaže, ki so tu še vedno zelo poceni, saj za eno uro tradicionalne tajske masaže odšteješ le preračunano 1000 SIT, pa pohajkovanje po otoku, najem skuterjev, ki so najbolj pogosto in poceni prevozno sredstvo na Tajskem ter z njimi res lahko veliko vidiš in tako je po vsem tem uživanju prišlo do tega, da imam zdaj občutno več časa kot prejšnje dni. Predvčerajšnjim, proti večeru sva se namreč z Domnom K. s skuterji odpravila iz sosednje plaže Chaweng nazaj proti našim bungalovom. Bil je že mrak in Domen K. je vozil pred mano. Tudi tukaj so ulice, tako kot je normalno za Azijo, polne motoristov in avtomobilov, promet pa je precej kaotičen. Ceste so na nekaterih delih povsem prekrite s peskom in polne lukenj. Tako se mi je, pri vožnji skozi ovinek in manjši hitrosti od ­­40 km­/h, kar naenkrat na mojem voznem pasu iz sosednje smeri pojavil motorist. Poskušal sem se izogniti trku in zavil v stran, na mojo nesrečo ravno na odseku prekritem s peskom. Kolesa so izgubila stik z asfaltom, spodrsnila in film v moji glavi se je upočasnil … “Padam!” Telo se instiktivno odzove na situacijo, glava pa dela po svoje. Medtem ko sem s telesom, v kratki majici in hlačah drsal po umazani cesti polni peska, sem videl kako mi na tla padajo moja očala, kapa, videl sem kako se je promet ustavil. Občutek sem imel, kot da se to ne dogaja meni, ne, to ni mogoče … Obsvetljen z avtomobilskimi lučmi, umazan, raztrgan in odrgnjen sem se počasi ustavil. Verjetno sem bil malce v šoku, saj sem takoj ko sem vstal, pobral s ceste očala in kapo, potreboval pa sem trenutek več, da sem ugotovil, da promet stoji zaradi mojega skuterja, ki leži na sredi ceste. Poberem še skuter in se odvlečem na rob ceste, promet steče dalje in vse je tako, kot da se ne bi nič zgodilo. In res je tako, dobro sem jo odnesel, saj je bila velika možnost, da bi me v trenutku ko sem ležal na tleh, povozil kak avto. Hvala mojim angelom varuhom …

No ja, vseeno sem po tem ko sem se malo bolje pogledal ugotovil, da sem precej krvav, bolelo pa me niti ni preveč, zato sem se za silo obrisal in se POČASI odpeljal za Domnom K., ki niti ni vedel, da se je karkoli zgodilo. Šele v bungalovu sem pod tušem ugotovil, da imam na komolcu manjšo luknjo in po posvetu z Žigom sva se oba strinjala, da bo potrebno šivanje. Takoj po prihodu na urgenco so mi odprli vrata v ordinacijo in prvi ki me je pregledal, je bil kar vratar, ki je z razdalje ocenil vso situacijo. Smešni so tile Tajci. V glavnem, vsi so bili zelo prijazni, doktor mi je zašil komolec, zdaj pa se vsak dan vračam v bolnico na prevezovanje in upam, da se vse skupaj čimprej zaceli.

Včeraj je bila na sosednjem otoku Koh Phangan ogromna zabava ob polni luni – Full moon party, ki se jo udeleži na stotine obiskovalcev iz celega sveta, ki pridejo sem samo zaradi te zabave. Seveda je bil tudi naš namen, da si od blizu pogledamo kako zadeva izgleda. No, jaz sem zaradi mojega stanja raje ostal v bungalovu in počival, zvečer ko so vsi prijatelji razen Žiga že odšli, pa sva si midva privoščila večerjo v vasici. Sedela sva na terasi ob morju in gledala domačine, ki so v morje spuščali majhne čolničke s cvetjem in svečkami ter malo večji šopek rož v obliki slona, v zrak spuščali manjše bele vrečke, pod katerimi je bil navezan ogenj, tako da so leteli na principu toplozračnih balonov. Lep prizor. Približno enkrat letno, vsako dvanajsto polno luno opravljajo ta obred, ko morju pošiljalo darila in se na tak način opravičujejo za vso umazanijo, ki jo spuščajo vanj čez leto. Lepa gesta, vseeno pa bi bilo bolje, če bi se bolj zavedali svojih dejanj kadar zares onesnažujejo vodo, se poskušali temu izogniti in na koncu tega obreda sploh ne bi potrebovali. Vendar pa so ljudje ob tem dejanju veseli, sproščeni in spontani. Ploskajo, pojejo, lepo jih je bilo videti. Veliko lepše kot biti na enem ogromnem rave partyu, zagotovo!

Jutri se že odpravljamo na sever Tajske v Chang Mai. Tam preživim še par dni in preden se odpravim naprej se vam še enkrat javim.

Pozdravček vsem, Domen

P.S. Prilagam pa se nekaj fotografij…

 

Nasa ekipa z leve proti desni: Ziga, Bob, Domen K., Vertacnik in Bombac, pred odhodom v Suratani

a1

Nakupovanje v velikem trgovskem centru MBK – Bangkok

a2

Zelezniska postaja – Bangkok

a3

Kajting – Koh Samui

a4

Nase prenocisce, bungalovi Gecko ponoci – Koh Samui

a5

Igranje biljarda – Gecko, Koh Samui

a6

Lastnica Gecka s tablo ki opozarja, naj se ne bojimo njenega psa Bruna, ampak nje – Koh Samui

a7

Leni Bruno:) – Gecko, Koh Samui

a8

Tega pa res se nikoli nisem videl, bankomat na stirih kolesih – Koh Samui

a9

Bencinska crpalka – Koh Samui

a10

Moja majica po nesrecnem padcu s skuterjem – Koh Samui

a11

In moja malenkost, takoj po sivanju v bolnisnici – Koh Samui

a12

  • Share/Bookmark